O svojih raziskavah in izsledkih sem obvestil Ministrstvo za zdravje, italijanske in onkološke inštitute v tujini ter združenje onkologov, vendar sem povsod naletel na gluha ušesa. Navadno so mi prisluhnili le nekateri bolj ali manj strokovno usposobljeni sodelavci, ki pa so na vse moje trditve odgovarjali, da raka povzroča genetika.
Po temeljitem razmisleku sem dojel, »da na tak način ne bomo nikoli rešili zadeve.« Pravzaprav sem se znašel v brezizhodnem položaju. Imel sem obilo novih zamisli in nekaj spodbudnih izsledkov, pa nobene možnosti preskusiti jih na rakavih bolnikih, da bi dobil znanstveno verodostojne dokaze.
Odločil sem se biti potrpežljiv in nadaljevati s preskusi, zdravil sem bolnike in obenem skušal s svojih izsledki seznaniti čim več ljudi, zlasti srenjo nešolskih zdravilcev, ki so vsaj brez predsodkov in nepristransko ocenjevali moje izsledke, ter se povezal s poklicnimi zdravstveniki, ki so že črtili službeno medicino. Prav takrat sem, zaradi pomanjkanja drugih možnosti, začel brskati po spletišču, kjer sem kmalu navezal stik z enakomiselnimi ljudmi in se spoprijateljil z njimi, preko njih sem lahko širil svoje domneve, še pomembnejše pa je bilo njihovo spodbujanje, naj se ne neham boriti proti prepričanosti službene medicine v svoj prav in proti njeni gluhosti.
Tolažil sem se z zavestjo, da moja domneva, plamenček, ne bo ugasnil, temveč se bo razplamtel kje drugje. Spet sem začel upati, da bodo moje dragocene ugotovitve prej ali slej prodrle in jih bo usvojilo vse več ljudi, ki jih bodo posredovali naprej. Počasi sem uspel svojo domnevo o onkološki okužbi razširiti v javnost in sicer na konferencah, odprtih za javnost, z intervjuji in na srečanjih onkologov. Tako se je moje delovanje razširilo in dobil sem možnost, da si naberem obilo izkušenj in kliničnih ugotovitev z opazovanjem bolnikov v bolnišnici.
Vendar so me prijatelji opozarjali, da moram zdravljenje z raztopino sode bikarbone, čeprav se obnese, postopkovno dodelati, saj nekaterih vrst raka sploh ni bilo možno zdraviti ali pa ne v zadostni meri.
Uživanje sode bikarbone, vdihavanje njene meglice ali pa intravenozno dajanje se je obneslo le pri nekaterih vrstah novotvorb, medtem ko se druge vrste – recimo rakavi tumorji v možganih ali kostni rak – niso dale zdraviti na ta način. Zato sem se povezal z več kolegi, zlasti radiologi, ki so me poučili, kako priti do prej nedosegljivih telesnih predelov. To sem dosegel z namestitvijo katetra s kanilo bodisi v arterijo, ki prekrvlja prizadeti organ, bodisi med plastema potrebušnice ali poprsnice.
