Eden mojih prvih zdravljencev je bil 11-letni otrok, čigar zdravstveni primer je potrjeval pravilnost mojega ukrepanja. Imel je levkemijo, zaradi katere je bil že večkrat hospitaliziran. Okrog pol dvanajstih dopoldne je bil, v stanju globoki nezavesti, pripeljan na hematološki oddelek pediatrične bolnišnice v Rimu; napoten je bil iz majhne bolnišnice na Siciliji, pred tem pa je bil na palermski in neapeljski univerzitetni kliniki že večkrat zdravljen s kemoterapijo.
Obupana otrokova mati mi je zaupala, da ni mogla s sinom govoriti že zadnjih 15 dni, tj. odkar je bil otrok po bolnišnicah. Rekla je, da bi dala vse na svetu, da bi lahko pred sinovo smrtjo vsaj še enkrat lahko slišala njegov glas. Menil sem, da je bil fantek v globoki nezavesti zaradi vdora glivične kolonije v možgane in tudi zaradi strupenosti zdravljenja, ki mu je bil podvržen; menil sem, če bi s sodino bikarbonatno soljo uspel uničiti glivično kolonijo in obenem z dajanjem glukoze v žilo razstrupil možgane in jih nahranil, bi se fantkovi bolezenski znaki lahko začeli umirjati.
Tako se je tudi zgodilo. Po neprekinjenam dajanju sodine in glukozne raztopine v žilo se je fantek, ob moji vrnitvi na univerzo okrog 19 h, že pogovarjal z mamo, ki je jokala od sreče.
