Nekje sredi oktobra 2002 so me poklicali sorodniki 63-letne bolnice. Na materničnem vratu je imela neozdravljivo napredovalega raka, ki ji je, po mnenju zdravnikov iz hospica, omogočal največ še mesec dni življenja.
odpustnica z 21. oktobra 2002 (v PDF)
Bolničinim sorodnikom sem na dolgo in široko razložil težave, ki se pojavljajo pri zdravljenju tako napredovalega raka; vendar ne zato, ker raztopina sode bikarbone ne bi več delovala, pač pa zaradi možnih številnih nepredvidljivih zapletov, ki lahko nastopijo med zdravljenjem.
Povedal sem jim, da bi se zdravljenje sprva omejilo le na največjo rakavo raščo, medtem ko sem jih glede drugih rašč – ena se je dotikala ledveno-črevničnih mišic, druga je bila v jetrih – opozoril, da ne morem jamčiti, da bo prvi korak zdravljenja zadoščal in da bo šele čas pokazal, ali je zdravljenje zadostno ali ni.
Ne glede na vse povedano, so se sorodniki odločili za moj način zdravljenja.
Rakava rašča v trebuhu je zapolnjevala celoten spodnji del trebuha (od materničnega vratu do popka) in se je tako razrasla (razširila se je že na danko in sečevode ter pritiskala nanje), da je bilo treba v vsak sečevod vsaditi nefrostomsko cevko, da se je omogočilo odvajanje seča.
Zaradi velikosti rakave rašče je radiolog odsvetoval celo rentgensko obsevanje za blaženje bolečin.
radiološko poročilo z 9. oktobra 2002 (v PDF)
Razen tega je imela bolnica stalno vročino, bila je močno shujšana in rakave rašče so ji povzročale hude bolečine, zaradi katerih je dobivala analgetik.
Skupaj s sodelavcem radiologom sva obiskala bolnico na domu in se odločila, da ji takoj v trebušno raščo vsadiva kateter za kar najboljše odvajanje odmrle tvarine, potem pa začneva zdravljenje s 5%-no raztopino sode bikarbone, ki naj bi začela uničevati vse glivične novotvorbe v upanju, da se bodo zabrazgotinile.
Bolnico sva začela s sodino raztopino zdraviti tudi skozi nožnico. Po približno dveh tednih zdravljenja sva ji v raščo vsakič lahko že vbrizgala nekaj centilitrov sodine raztopine. To priča o opaznem zmanjšanju rašče, kar je 15. novembra 2002 potrdila tudi urografija sečevodov, ki je pokazala, da seč iz ledvic odteka tudi mimo nefrostomskih cevk v mehur; poročilo se je glasilo: »v sečilih je viden reden pretok kontrastnega barvila … skrčenost sečevodov pa prav nič ne ovira pretoka barvila, ki hitro odteka v mehur.« Povedano drugače, bolnica je začela odvajati seč tudi po naravni poti.
Računalniško-tomografska slika trebušne votline je 29. novembra 2002 pokazala, da se je rašča zmanjšala.
stanje pred naravnim zdravljenjem s sodo (računalniška tomografija s 13. septembra 2002)
stanje po naravnem zdravljenju s sodo bikarbono (računalniško-tomografska slika z 29. novembra 2002)
Zaradi stalnega izboljševanja bolničinega zdravstvenega stanja sem se odločil čim bolj uničiti tumorsko kolonijo glivic, zato sem pojačal zdravljenje s 5%-no raztopino sode bikarbone.
Zato sem bolnici vsadil dva katetra: enega v votlino potrebušnice za vkapanje raztopine v dno sednice in drugega v podželodčno arterijo, ki je prekrvljala raščo v maternici in danki.
Razen tega sem ji odstranil nefrostomska aparata, torej umetna zunanja sečna mehurja. Nadomestil sem ju z dvojnim obojestransko zavihnjenim katetrom v sečnico.
Kratek opis bolničinega zdravstvenega stanja februarja 2003:
· bolnica je živa in se počuti dobro – celo tako dobro, da se je kljub zlovešči prognozi, ki ji je napovedovala smrt v novembru 2002, sama odpravila na več stokilometrsko potovanje z vlakom; tumorska rašča se je zelo zmanjšala
· bolečine so izginile · bolnica je spet začela pridobivati težo
Sledi izjava bolničinih sorodnikov:
»Podpisani L. Z., … septembra … rojen v … in stanujoč v …; in S. Z., rojen … in stanujoč v …; in G. Oi., … junija… rojen v …, smo bratje in svakinja G. Z, … septembra … rojene v … in stanujoče v …, ki se je za zdravstveno pomoč obrnila na dr. Tullia Simoncinija, s tem pismeno pričamo o poteku bolničine bolezni, ker smo podrobno spremljali njen razvoj od njenega začetka v začetku septembra 2002 vse do danes.
Minulega 12. septembra je bila G. zaradi resnega zdravstvenega stanje sprejeta na ginekološki oddelek bolnišnice v ….
Zdravniški pregled in računalniško-tomografsko slikanje trebuha sta pokazala, da ima G… na meterničnem vratu brezoblično novotvorbo. Ker je bila rašča velika, je pritiskala na sečila in široko črevo ter preprečevala njihovo delovanje.
Zapora sečevoda je bila odpravljena z vstavitvijo dvojnega nefrostomnega aparata, zapora širokega črevesa pa se je odpravljala z občasnim klistiranjem.
Predstojnik oddelka je zaradi ugotovitev računalniško-tomografskega slikanja poklical bolničine sorodnike ter jim odkrito in brez olepševanja povedal, da je bolničino stanje povsem brezupno, ker je imela na materničnem vratu tako velik tumor, da ga ni več možno operativno odstraniti. Edino možno je bilo poskusno rentgensko obsevanje ali kemoterapija, ki bi morda toliko zmanjšala tumorsko raščo, da bi se lahko operativno odstranila – toda operacija je bila časovno zelo oddaljena in možnost zanjo skoraj nična.
V naslednjih dneh so zdravniki ginekološkega oddelka na podlagi histoloških izvidov in mnenj specialistov ocenili, da bi bilo rentgensko obsevanje ali vbrizgavanje kemoterapevtika v raščo pogubno za krhko bolničino telo (imela je le 32 kg), zato je skupina ginekologov zaključila, da se bolnici ne da več pomagati in se opusti vsakršno zdravljenje.
Le primarij je dopuščal še možnost kemoterapije, ki bi bolnici morda podaljšala življenje za nekaj tednov, gotovo pa ne mesecev. Po njegovi oceni (bilo je sredi septembra) ji je preostalo še približno dva meseca življenja; če pa bi ji kemoterapija pomagala, bi G… lahko dočakala božič.
Takrat smo se podpisani z vso razpoložljivo klinično dokumentacijo – brez bolnice, ki je bila nepokretna – obrnili na Milansko enoto za zdravljenje raka, visoko strokovno usposobljeno ustanovo za to področje, za dodatno strokovno mnenje. Zdravnik, ki je pregledal dokumentacijo, je rekel, da je bil tumor, po njegovem trdnem mnenju, star vsaj pet let in se je strinjal z mnenji zdravnikov iz bolnišnice v ….
Da bi se bolnici kar najbolj zmanjšalo trpljenje v njenih zadnjih dnevih življenja (imela je zaporo sečil in prebave, bruhala je svoje blato itn.), se je odsvetovalo kakršnokoli običajno zdravljenje, priporočalo se je edinole lajšanje bolečin.
Ko je primarij bolnišnice … zvedel za mnenje Milanske enote za rak, ki je potrjevalo že prejšnjo diagnozo, je ocenil, da nadaljnja bolniška obravnava bolnice ni več smiselna, zato jo je odpustil iz bolnišnice. Vendar se je G… stanje kmalu nenadoma poslabšalo, zato je bila pod nujno znova sprejeta v bolnišnico in zdelo se je, da bo kmalu umrla.
Ker se G…jini bratje nismo hoteli sprijazniti s sestrino usodo, so med njenim drugim bivanjem v bolnišnici še naprej iskali možnost zdravljenja s kakršnokoli zvrstjo nešolske medicine, ki bi vlila vsaj nekaj upanja. Tako smo preko znancev, ki jih je zdravil dr. Tullio Simoncini, zvedeli zanj in njegovo zdravljenje.
Takoj smo ga telefonsko poklicali in mu razložili, kakšno je zdravstveno stanje G…. Ponudil je poskusno zdravljenje na njegov način. Bolnica (ki je ob različnih priložnostih že povedala zdravnikom in svojim bližnjim, da noče na operacijo ter da odklanja obsevanje in kemoterapijo) in tudi njeni sorodniki so takoj pristali na njegov predlog.
Ne glede na dejstvo, da je rakava rašča močno razrasla (bolnica je imela tako velik trebuh kot nosečnica), jo je bolnišnica hotela odpustiti. Bolnica je bila napotena v oskrbo hospicu, ki se je odločil skrbeti za bolnico G…v domači oskrbi, ki je bila z duševnega vidika za bolnico primernejša.
21. oktobra 2002 je bila G… dokončno odpuščena iz bolnišnice v …. Dr. Simoncini jo je 25. istega meseca obiskal na domu. Iz bolniške dokumentacije je takoj razbral, da je rašča napolnjena z vodo, ki jo je treba takoj odstraniti. In jo je; iz trebuha je odtekel skoraj liter gnojne tekočine.
Poleg tumorja se je bil namreč nabiral tudi gnoj. Kopičenje gnoja je verjetno tudi povzročilo obsežno osnovno okužbo, ki se je stopnjevala, o čemer je pričala bolničina visoka vročina. Po odstranitvi gnoja je bolnica omedlela, ko se ji je vrnila zavest, pa se je počutila izpraznjeno, vendar se ji je stanje postopna umirilo.
Telo je bilo rešeno tumorskega gnoja, namesto njega pa je skozi vstavljeno stalen kateter dobivala določeno količino sode bikarbone. Dr. Simoncini je bolničinim sorodnikom obširno razložil prihodnje korake zdravljenja. Povedal jim je, da ne smejo preveč pričakovati od terapije: treba bo počakati več dni, da se ugotovi, kako jo bo bolnica prenašala. V bolničino škodo je govorilo več stvari, med drugim napredovalost bolezni in slabo odzivanje telesa na zdravstvene ukrepe.
Doktor je na podlagi svojih izkušenj povedal, če bo dajanje sode že na začetku koristilo bolnici, ji bo tako zdravljenje pomagalo vse do konca – torej da bo v primeru dobrega odzivanja telesa na zdravljenje s sodo bolničina zdravstvena težava odpravljena v treh do štirih mesecih, morda pa celo prej. Če pa soda že na začetku ne bo pomagala, tudi pozneje ne bo. Zato smo upravičeno lahko upali, čeprav nismo mogli pričakovati polne ozdravitve. Ob upoštevanju G…jinega zdravstvenega stanja, ki je bilo po njenem in tudi mnenju njenih bližnjih enako obsodbi na smrt, je poskus z novim načinom zdravljenja lahko samo koristil, saj ni bilo kaj izgubiti.
Po opisanem posegu, ko se je, poleg nefrostomskih aparatov, bolnici vsadil še kateter v trebuh – kar je povečevalo nevarnost okužbe – ji je dr. Simoncini predpisal pet injekcij antibiotikov v mišičje. Z namenom čim bolj zamejiti tumor je predpisal tudi umivanje nožnice s sodino raztopino. Potem, ko je doktor vse kar najbolj jasno razložil in poudaril svojo stalno dosegljivost za možna dodatna pojasnila in posredovanje, se je vrnil v Rim.
Naslednji dan se je bolničino stanje že izboljšalo, kar je potrdil družinski zdravnik, ki je bolnico obiskal na domu. G…jino stanje se je iz dneva v dan izboljševalo, saj je vročina padala in na koncu izginila, G… pa je opustila jemanje antibiotikov, razen tistih, ki jih je predpisal dr. Simoncini. G… je spet lahko odvajala seč po naravni poti in spet je lahko redno hodila na veliko potrebo.
Izkazalo se je, da je tumorska rašča nehala pritiskati na sečevoda in tudi pritisk na črevesje se je zmanjšal. To je čez mesec dni potrdilo tudi računalniško-tomografsko slikanje v bolnišnici v Bustu Arsiziu. Slike so pokazale, da se je tumorska rašča močno zmanjšala.
Bolniški zdravniki so ponovno predlagali kemoterapijo, ki pa jo je Gabriella odločno odklonila. Pomirjen zaradi odličnega izida zdravljenja in ob upoštevanju bolničine volje se je dr. Simoncini odločil nadaljevati z bolj usmerjenim zdravljenjem, da prepreči tumorju vsakršno možnost nadaljnjega širjenja. Bolničina družina se je povsem strinjala s Simoncinijevim prizadevanjem.
Bolnica je 14. decembra 2002 obiskala dr. Simoncinija v Rimu. Vsadil ji je dva katetra – enega v arterijo in drugega v potrebušnico – in skoznju še danes dobiva sodino raztopino. Po božičnih praznikih sta se, na radost G…e, odstranila oba nefrostomna aparata, da je začela urinirati naravno, čeprav je še vedno imela v sečnici obojestransko privihnjen kateter, ki ji ga je bil dr. Simoncini vstavil med njenim drugim obiskom pri njem v Rimu.
Po zadnjem posegu se je G…jina kakovost življenja močno izboljšala: sama hodi, se sama vozi v avtomobilu, je spet dobre volje in znancem ter prijateljem pripoveduje o zdravljenju dr. Simoncinija in s tem širi dober glas o njem.
Ko smo zvedeli, da je bila proti doktorju, ki je G…i vrnil življenje in duševni mir, sprožena sodna preiskava, smo bili neizmerno presenečeni. Podpisani smo bili že obupali in se sprijaznili, da bo sestra umrla; toda ali se sme zdravnike, ki z vsemi razpoložljivimi terapevtskimi sredstvi dobronamerno ukrepajo v prid bolnice, označiti za morilce? Kljub naši sprijaznjenosti s sestrino bližnjo smrtjo se je teorija dr. Simoncinija izkazala za uspešno, saj je oživila G… Z…, ko je bila že na smrtni postelji, namesto obupanosti sta se nam povrnila upanje in vera, solze pa je zamenjal nasmeh.
Se to lahko označi za prevaro?
Kljub takim dosežkom, ki so že sami po sebi vznemirljivi in zaslužijo največjo hvaležnost, se zavedamo, da je rak strašen in neusmiljen sovražnik, ki na koncu lahko pogubi našo sestro. Če se bo to zgodilo, ali se sme človeka, ki je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi rešil bolnika, označiti za morilca?
Podpisani izjavljamo, da smo, če je potrebno, o verodostojnosti gornjih navedb pripravljeni pričati pred ustreznim javnim odborom, obenem pa poudarjamo, da v to ne želimo neposredno vpletati bolnico, ker je v tem kočljivem obdobju nočemo dodatno umsko-duševno obremenjevati.
9. februarja 2003 L. Z./ S. Z./ G. O.
Prilagamo preslikanke svojih osebnih listin.
***** Torej je iz zapisanega očitno, da se je bolničino zdravstveno stanje izboljšalo v več ozirih. Vendar je računalniška tomografija junija 2003 pokazala, da se je bolezen, kljub zaznanem stalnem zmanjševanju glavne rakave rašče, začela hitro širiti v nezdravljene dele telesa – v jetra (rašča jih je povsem prerasla) in v ledveno-črevno mišico – zato je začela bolezen hitro napredovati in bolnica je proti koncu istega leta umrla.
