Menim, da raka ne povzroča skrivnosten dejavnik (genetski, imunološki ali avtoimunski), kot sicer trdi službena onkologija, temveč ga povzroča preprosta glivična okužba, ki je globoko v telesnih tkivih neverjetno pogubna; pravzaprav se podcenjuje usodnost glivične okužbe.
Razlaga
Moje sedanje delo temelji na prepričanju, podprtem z večletnim opazovanjem, primerjavami in spoznanju, da je treba nujni in zadostni vzrok tumorjev iskati v glivicah, ki so med vsemi znanimi naravnimi drobnoživkami najbolj prilagodljive, najrazvitejše in najhitreje rastejo.
Svojo domnevo in utemeljitev sem večkrat poskušal razložiti ljudem, ki vodijo glavne ustanove za boj proti raku (Ministrstvo za zdravje, Italijansko zdravniško onkološko združenje itn.), vendar sem bil zavrnjen, ker se moje trditve ne skladajo z veljavno medicinsko doktrino. Zato je izmenjavanje stališč o zdravju, ki se razlikuje od široko usvojenega pogleda na zdravje tako šolske medicine kot tudi nešolskega zdravilstva, možno le z mednarodno javnostjo.
Alopatska medicina je navzkriž z duhom Hipokratove medicine. Alopatska medicina je pomanjkljiva, ker posameznika ne obravnava celostno, tj. ne išče temeljnega vzroka obolelosti. Zato medicina ugotavlja, da obolenja in bolezni v resnici odstopajo od usvojene doktrine, ki prihaja do popačenih ugotovitev in poraja odklone (pretirano specializacijo, neprijetne postopke zdravljenja, površnost, škodljivo poseganje v telo idr.). Zato se različne bolezni navadno obravnavajo posplošeno in neznanstveno ter terapevtsko nedorečeno.
Namesto alopatskega zdravljenja zagovarjam združitev obeh zdravstvenih pristopov, s čimer plemenitim njune pridobitve in povečujem njuno vrednost, obenem pa tudi razgaljam njuno ukalupljenost.
Domneva o glivičnem vzroku kroničnih in bolezni izrojevanja omogoča povezovanje posameznikovih osebnostnih značilnosti s porajanjem določene bolezni ter združuje obe medicinski usmeritivi (alopatsko in celostno). Zadevna domneva zelo verjetno predstavlja manjkajoči vpliv umsko-duševnih dejavnikov na telesne bolezni, ki ga je iskal tudi utemeljitelj psihosomatske diagnostike, Wiktor Von Weiszäcker, a ga ni uspel najti.
Če se upoštevajo životvorne lastnosti glivic, se zlahka dojame, recimo, zakaj glivice različno zdravstveno ogrožajo gostitelja glede na zdravstveno stanje njegovih organov, tkiv in celic, na kar vpliva tudi vsak posameznik.
Ko samozdravilna sposobnost gostiteljevega telesa, njegovega uma in duševnosti začne odpovedovati, se poveča njegova dovzetnost za bolezen, ki jo lahko povzroči že najmanjša naključna telesna poškodba ali umsko-duševna preobremenitev, ki običajno ne ogroža zdravja.
Ker je potek telesne bolezni brez dvoma povezan tudi s človekovo duševnostjo, je povsem jasno, da se morata ti dve področji človekove zdravstvenega stanja (odzivnost na alopatska zdravila in samozdravilna sposobnost) obravnavati skupaj ter ju je treba upoštevati tudi pri krepitvi posameznikovega zdravja.
Platonično ločevanje človekove duševnosti od njegovega telesnega zdravja, ki je krivo za mehanistično in gmotno usmerjenost današnje medicine, je zastarelo. To velja tudi za kantovsko stališče o povezovanju človekovega uma in čustvovanja (»moralnost je v meni, nad mano je le zvezdno nebo«), ki je krivo za kratkovidnost dandanašnje medicinske epistemologije. Tako zastarelo izhodišče raziskovanja neizogibno poraja razmišljanje, ki temelji na podobnih predpostavkah in omejitvah.
Candida albicans: potreben in zadosten povzročitelj raka
Ob soočenju z najbolj perečim vprašanjem sodobne medicine, rakom, je treba priznati, da se še vedno ne ve, kaj ga v resnici povzroča. Ne glede, ali se zdravi s šolsko in z nešolsko medicino, je njegovo porajanje v resnici še vedno zavito v tančico skrivnosti.
Zato mora poskus iskanja izhoda iz te slepe ulice obsegati najmanj dva koraka: najprej je treba nepristransko osvetliti omejitve sedanje onkologije, potem pa tvorno predlagati način zdravljenja raka, ki bo temeljil na novih izhodiščih.
Skladno z najnovejšo opredelitvijo znanstvene filozofije, ki zavrača iskanje rešitve z že znanim načinom razmišljanja, se poraja edino možen sklep: potrebno je zavreči onkološko trditev, ki predpostavlja, da rak nastane zaradi izrojevanja celic.
Vendar, če se spodbija osnovna domneva o izrojevanju množečih se celic, je hitro jasno, da so neizogibno zgrešene tudi vse nadaljnje znanstvene domneve, ki temeljijo na tej osnovni domnevi. Torej je treba zavreči domnevo o avto-imunskem vzroku, ki trdi, da začne telo v obrambi pred zunanjimi škodljivimi snovmi uničevati samega sebe, ter da je gensko izrojevanje telesa sestavni del takega samouničevanja.
Poleg tega se včasih zdi, da vse znanstvene domneve o raznih dejavnikih, ki povzročajo rakavost celic, prikrivajo dejstvo, da medicina tava v temi. Dotične domneve kar naprej odkrivajo nove in nove, medsebojno bolj ali manj povezane dejavnike rakotvornosti; v resnici to pomeni, da pravi vzrok ni znan. Kazanje na tobak, alkohol, strupene snovi, prehrano, duševno preobremenjenost, umsko-duševne idr. dejavnike kot krivca raka, ne da bi se dorekla osnova, zakaj je tako, povzroča malodušje in zmedo ter zavija rakavo bolezen v vedno bolj nepredirno tančico skrivnostnosti, ki pa je morda dosti preprostejša, kot se zdi.
Najprej velja pogledati domnevno molekularnih biologov o genetskem vplivu na razvoj raka, ki raziskujejo neskončno majhne mehanizme v celicah, v dejanskem življenju pa se nikoli ne ukvarjajo z rakavimi bolniki. Na njihovih raziskavah temelji vsa sedanja medicinska doktrina in s tem, žal, tudi sedanje terapije za raka.
Glavna domneva o genskem vzroku rakavih novotvorb se v bistvi lahko strne v spoznanje, da se običajni celični ustroj in celotno razmnoževanje celic, iz neznanega vzroka ter v nasprotju z gospodarnostjo vseh telesnih tkiv, lahko začneta obnašati po svoje. Zato se geni, ki običajno spodbujajo zdravo celično delitev, netočno imenovani kot protoonkogeni; geni, ki zavirajo celično delitev, pa so t. i. zaviralni geni ali prikriti onkogeni. Zato se trdi, da rakotvorno izrojevanje tkiv povzročajo zunajcelični in (nikoli dokazani) znotrajcelični dejavniki.
J.H. Stein v svoji knjigi Internal medicine (Interna medicina, Mosby year book inc.,1994, St. Louis, Missouri, 4. izdaja, Milano, 1995, 1186.–7. stran) navaja sledeče:
Rakotvorni signali, ki vplivajo na telo iz neposrednega ali bolj oddaljenega okolja, se prenašajo v celice preko številnih čutil v njihovi plazmatični opni. Med najbolj raziskanimi so prenosniki dražljajev iz zunanjega okolja, ki jih s pomočjo encimov spajajo s celično opno, prenašajo skoznjo v citoplazmo in spajajo z njo.
Domneva se, da poleg tega signale za mutiranje celic posreduje še najmanj sedem vrst molekul:
Vendar je že iz površnega proučevanja opisane onkološke slike jasno, da opisano nenehno burno genetsko dogajanje poganjajo skriti dejavniki, ki se opisujejo kot strašno pogubni, iz česar sledi, da menda obstajajo nekakšni neznansko nedoumljivi mehanizmi, ki jih je moč razvozlati le z enako neznansko nedoumljivimi mehanizmi – vse to pa le razkriva neznansko neumno dojemanje resničnosti.
Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da nihče v zdravstveni srenji ne sprašuje o verodostojnosti zgoraj opisanih neumnosti. Vsi raziskovalci dotičnega področja ne počnejo nič drugega, kot le v nedogled ponavljajo trditve o gensko pogojenem izrojevanju celic.
Ker takšno stanje v sedanji medicinski teoriji odraža njeno miselno bednost in površnost, ki sta dejansko neznanski, je bolje s povsem drugačnimi sredstvi iskati v povsem drugi smeri, če želimo odkriti resničen vzrok rakavih novotvorb in razlago njihovega nastanka.
Po dolgem obdobju neuspehov in trpljenja je čas za prevetritev obstoječih domnev in nov zagon. Trditve o skrivnostnih in zapletenih genskih dejavnikih, o strašni razmnoževalni sposobnosti bolezenskih tvorb, ki menda lahko uniči vsako tkivo, nehote namigujejo, da je človeško telo že od nekdaj nagnjeno k samouničujočem izrojevanju – vse te in druge podobne trditve pa so podprte z množico vprašajev in ugibanj – kar meji bolj na obilje izmišljotin kot pa na trezno znavstveno razpravo.
Če se sedanja onkološka stališča zavržejo, se upravičeno lahko podvomi o vrednosti dosedanjih dosežkov šolske medicine in nešolskega zdravilstva. Zaenkrat velja pomniti, da je sodobna filozofija znanosti ugotovila, da so bistvene in vzporedne prvine teorij, če niso točno opredeljene, povezane vzročno-posledično naključno, kar zlasti velja v pogojih večprostorske razsežnosti, tj. v mikroskopski.
To pravzaprav pomeni, da se ugotovitve tovrstnih znanstvenih raziskav navajajo kot dokaz, kadar dokazujejo izhodiščno trditev (recimo že predhodno opisano izrojeno množenj celic), ker so znanstveniki prišli do takih ugotovitev tako, da so ob zapletenih človeških boleznih proučevali le omejeno število spremenljivk. Take znanstvene ugotovitve so potemtakem sporne, ker temeljijo na uvodnih domnevah.
Če se torej dopušča možnost za izboljšanje zdravila, se seveda ne sme izhajati iz tega ali onega bolj ali manj medicinskega stališča in mora nepristranski raziskovalec pozabiti na stran vse naštete dejavnike ali vsaj večino njih, če velja izhodiščna trditev, da ni nič stoodstotno gotovo.
Navidezna koristnost posameznih vrst zdravilstva se da razložiti prav z dejstvom, da prvine posameznih terapij niso vsem znane. Vendar lahko vplivajo druga na drugo ali se do določene mere dopolnjujejo.
Zato si ni težko predstavljati stanja, ko vsak upravičeno zagovarja svoje stališče, čeprav ne pozna pravih razlogov za uspešnost svojega načina zdravljenja. Torej celo najbolj strog preizkus prej vsebuje prvine izmišljotine, kot pa odraža resničnost, zato so tudi izsledki vsake raziskave neživljenjski.
Če je torej smiselno povsem zanemariti teoretični okvir sodobne onkologije in vse njene razlage o vplivu dednosti, telesne (ne)odpornosti in strupenih snovi, je razumno in življenjsko obravnavati le, kar je neposredno povezano z nalezljivo bolezen, in vse to začeti proučevati s povsem drugačnega zornega kota kot doslej.
Temu v prid govorita dve spoznanji. Eno je zgodovinske narave, drugo pa epidemiološke. Prvo izvira iz dejstva, da je bil razvoj zdravila za rakave bolnike do zdaj skoraj izključno pogojen z razvojem mikrobiologije. Mikrobiologija se je v zadnjih desetletjih uveljavila s proučevanjem pričakovane življenjske dobe, kar je povezano z neogibnim povečanjem človekove telesne krepkosti, zato se domneva, da je splošno povečanje ljudske delavnosti odločilno vpliva na razvoj neznačilnih nalezljivih bolezni.
Če se želi možni povzročitelj raka iskati v okviru mikrobiologije, ne bo odveč osvežiti si vedenje o osnovnih načelih razvrščanja rastlin in živali (taksinomije), kjer pa vlada presenetljivo veliko neznank in nedorečenosti.
Že v prejšnjem stoletju je nemški živoslovec Ernest Haeckel (1834–1919) opustil Linnejevo razvrstitev živega sveta na dve veliki skupini (rastlinstvo in živalstvo) in se s tem izognil težavam pri razvrščanju mikroskopsko majhnih živih bitij, ki zaradi svojih značilnosti in posebnosti ne spadajo niti v rastlinstvo niti v živalstvo. Haeckle je predlagal, da se mikroskopsko majhna živa bitja uvrstijo v tretjo skupino živega sveta, imenovano enoceličarji (protisti).
»V ta obsežno in zapleteno skupino živih bitij spadajo številna bitja, predvsem pa tista z enoceličnim ustrojem – ki obstajajo na meji med živim in neživim svetom – recimo virusi in virusom podobne drobnoživke, prek najmanjših še samoobstojnih drobnoživk (mikoplazme), pa vse do drobnoživk z zapletenejšim telesnim ustrojem: bakterij, plesnim podobnih glivičnih bakterij (aktinomicet), miksomicet, glivic, praživali in morda tudi nekaterih mikroskopskih alg.«2
Vsem tem drobnoživkam je skupen način prehranjevanja (z nekaj redkimi izjemami), tj. neposredno vsrkavanje vodotopnih životvornih kemičnih spojin, v čemer se razlikujejo od živali in rastlin. Tudi živali se tako hranijo, vendar uživajo trdno životvorno snov, ki jo potem prebavljajo v vsrkljiva hranila. Rastline pa s pomočjo rudnin in svetlobe tvorijo životvorne snovi.
Sodobna biologija si prizadeva zamisel o tretji skupini živega sveta razviti še naprej, čeprav v zapletenejši smeri. Gre celo še dalje, saj želi glivice, znotraj tretje skupine živih bitij, obravnavati kot samostojno družino enoceličarjev.
O. Verona3 meni, če se večcelične drobnoživke, ki zmorejo s pomočjo svetlobe fotosintetitirati snov (rastline), uvrstijo v rastlinstvo, drobnoživke brez fotosintetičnega pigmenta (živali) pa v živalstvo, je za oboje značilna večceličnost in jedro v vsaki celici (evkarijoti); razen tega, če se v tretjo skupino živih bitij (med protiste) uvrstijo enočelične drobnoživke, ki nimajo zelenila, celice pa so brez jedra (prokarijoti), lahko glivice dejansko predstavljajo samostojno skupino živih bitij, ker nimajo fotosinteznega barvila, so lahko enocelične in večcelične, zanje pa je značilno tudi celično jedro.
Obenem pa imajo glivice tudi posebno lastnost, po kateri se razlikujejo od vseh ostalih drobnoživk: njihov osnovni mikroskopski ustroj tvorijo hife, ki lahko zrastejo do izjemnih razsežnosti (več kilogramov), pri tem pa, ne glede na svojo skupno velikost, ohranjajo sposobnost razmnoževanja in prilagajanja.
Zato se glivice ne morejo biti obravnavati kot resnična živa bitja, temveč celični skupki s povsem samosvojim obnašanjem, ki je podobno obnašanju živih bitij z organizmom, ker vsaka glivična celica ohranja razmnoževalno sposobnost, ne glede na ustroj svojega gostitelja.
Torej je jasno, kako težko je doreči vse životvorno dogajanje, ki se odvija v zapleteni resničnosti. Pravzaprav celo še dandanes obstajata v glivoznanstvu velika praznina in taksonomična nedorečenost. Zato ni odveč globlje spoznati ta skrivnostni svet, ki se odlikuje po nenavadnih posebnostih, in osvetliti tiste njegove prvine, ki lahko pomagajo pri razjasnjevanju težav onkologije.
Glivice lovijo gliste s posebno hifno mrežo, ki je v resnici micelični preplet, lepljiva celuloza oz. obročkasta past, s katero glivice onemogoči gibanje glist in omogoči hifam, da se zažrejo vanje. V nekaterih primerih je napadalska moč glivic tolikšna, da za celično past v obliki prstana zadoščajo že tri hifne celice, ki se zategnejo okrog gliste, da jo ujamejo in hitro ubijejo, čeprav se ujeti plen otepa v smrtnem boju.
Iz zgornjega kratkega zapisa je možno zaključiti, da se je treba bolj posvetiti svetu glivic, zlasti ob upoštevanju dejstva, da biologi in mikrobiologi stalno poudarjajo, kako pomanjkljivi so opisi in razumevanje glivičnih oblik ter da je vedenje o fiziologiji glivic in njihovem razmnoževanju zelo luknjičavo.
Torej vse kaže, da so glivice, kot najbolje organizirane znane drobnoživke, izjemno samoumeven povzročitelj novotvorb. Zlasti pa zaslužijo posebno pozornost nepopolne glivice (tako jih imenujem zato, ker ni znano niti dognano, kako dejansko živijo in delujejo), ker je njihova glavna značilnost velika sposobnost kvašenja hranil.
Človeštvo najbolj ogroža bolezen, ki se morda skriva v skupku bolezenskih glivic, ki se morda da razvozlati že s preprostim sklepanjem, ki omogoča tudi uspešno zdravljenje. Če upoštevamo, da med vsemi vrstami glivic največ bolezni povzročajo kožne zajedavske glivice (dermatofiti in kužne sporotrihije) ter da izkušnje kažejo, da glivicam podobne bakterije aktinomicete, glivice kvasovke iz družine torulopsis in histoplazemske glivice le redko povzročajo bolezni, kot možni povzročitelj tumorskih novotvorb preostane le še candida albicans.
Če se za hip pogledajo njene značilnosti, se ugotovijo mnoge podobnosti med kandido in tumorskimi novotvorbami. Najočitnejše so sledeče:
Torej je jasno, da kandidna glivica lahko povzroča izjemno veliko različnih bolezni, čeprav je velika le nekaj tisočink milimetra in jo obstoječe preskusne naprave ne morejo izslediti; ker pa zdravstveno ogroža številne ljudi, jo ne smemo zanemariti.
Seveda kandida albikans zaenkrat še ni nozološko zadovoljivo obdelana, kajti ne sme se pozabiti, kako raznovrstne so njene zajedavske oblike. Če se torej predpostavi, da kandida v trenutku, ko jo začne napadati obrambni mehanizem v človeškem telesu ali pa kakšno uveljavljeno antimikotično zdravilo, se na napad ne odzove na običajen, predvidljiv način, temveč se brani s preobrazbo v neznansko majhne in nerazčlenjene osebke, ki ohranjajo svojo razplodno sposobnost tako temeljito, da jih ne more odkriti ne gostiteljev obrambni mehanizem niti nobena diagnostična preiskava.
Lahko se reče, da se kandida skoraj popolno lahko prilagodi vsakršnim razmeram:
Ko so pogoji ugodni, se množi na površini telesa; čim jo začne tkivo napadati, se množično spreminja v manj grozečo obliko – trose – ki pa so zato odpornejši.
Če jih pod telesno povrhnjico ali v notranjosti organa napadajo tekočim zdravilom, se kandidne glivice zažrejo globlje v vezivno tkivo in postanejo tako odporne, da njihovega pogubnega delovanja ni več možno zaustaviti. Pravzaprav kandida izkorišča svojo sposobnost spreminjanja in prilagajanja zato, da preživi v gostiteljevem okolju.
Če ni protiteles, se kandida lahko nemoteno širi in zori v prsti, zraku, vodi, rastlinju in drugem okolju. Na drugi strani pa v povrhnjici privzame mešano obliko – zgolj trosno – ko prodre globlje v povrhnjico, pa se običajno začne širiti zaradi ugodnejših pogojev, saj je tkivo ne napada.
S poglobljenim raziskovanjem bi bilo treba najprej ugotoviti, ali se kandidni trosi spreminjajo in v kakšni smeri; kako se skrijejo pred obrambnim delovanjem telesa oz. če ohranjajo svoje zajedavske lastnosti ali če lahko spi oz. miruje v človeškem organizmu.
Na žalost zaenkrat ni možno odgovoriti na ta vprašanja, saj niso na voljo niti teoretični pripomočki niti tehnična sredstva, zato se je treba zanesti le na ugotovitve in izkušnje iz bolnišnične obravnave rakavih bolnikov.
Ob predpostavki, da je candida albicans povzroča rakavost, mora vsaka usmerjena terapija upoštevati ne le kandidino statičnost in mikroskopsko majhnost, temveč tudi njeno ultramikroskopsko majhnost, zlasti pa njeno sposobnost nenehnega razmnoževanja.
Zelo verjetno se da kandida ogroziti med njenim prehajanjem iz ene v drugo obliko, če se uniči v tolikšni meri, da se ne more več pojavljati v nobeni životvorni obliki: ne kot zajedavec, rastlina, tros, ne v skrajno majhni razsežnosti, niti kot virus.
Če se odstrani najočitnejša pojavna oblika rakave novotvorbe, obstaja tveganje, da bo treba poslej stalno jemati kakšno zdravilo in (v primeru kožne glivičavosti ali luskavice) nanašati kakšno mazilo oziroma se zateči v okoren način odstranjevanja (operativno odstranitev, rentgensko obsevanje ali kemotreapijo) skrivnostnega tumorja, kar pa le spodbudi njegovo razraščanje, ki je v micelični obliki že razbohoteno.
Morda se kdo sprašuje, zakaj se predvideva kandidino raznoliko in pospešeno bohotenje, če so predhodno že ugotovljena mesta njenega bolezenskega pojavljanja?
Odgovor tiči v dejstvu, da je znanstveno raziskan le bolezenski vpliv kandide na povrhnjih tkivih. V resnici pa je kandida izjemno napadalna glivica, ki v gostiteljevem telesu napada le točno določene vrste tkiva. Pravzaprav obstajajo za kandido ugodni rastni pogoji, ki ji omogočajo neomejeno širjenje, le v vezivnih tkivih, zato napada le njih, ne pa tudi v plemenitejših, bolj namenskih tkivih.
Odgovor se pojavi sam od sebe, če se za trenutek ustavimo in razmislimo, kaj je glavna naloga vezivnih tkiv – dovajanje in posredovanje hranil vsem telesnim celicam. Vezivna tkiva se obravnavajo kot zunanja, ki obdajajo namensko bolj določene celice, kakršne so živčne, mišične idr. Pravzaprav se tekmuje za hrano.
Na eni strani poskušajo telesne celice uničiti vse vrste tujkov, na drugi strani pa glivične celice poskušajo zase pridobiti vedno več in več hranilnih snovi, k čemur jih sili njihova lastna narava, da lahko vedno bolj širijo svojo glivično kolonijo in zavzemajo prostor.
Na osnovi spleta različnih dejavnikov, povezanih z glivičnim napadalcem in žrtvijo, se lahko že oblikuje domneva o postopnem razvoju kandidoze:
Prva in druga stopnja sta najbolj dognani in raziskani, medtem ko je tretja stopnja, čeprav je znana njena morfološka raznolikost, skrčena na pridušeno obliko saprofitstva (gniloživstva).
Razume se, da to ni sprejemljivo, ker nihče ne more dokazati, da glivice globoko v telesnih tkivih niso življenjsko nevaren zajedavec. Zelo sporno je sklepati, da se kandida tudi takrat, ko uspe prodreti globlje v gostiteljeva tkiva in ga zdravstveno ogroža, obnaša enako kot gniloživka na neprizadeti povrhnjici ali sluznici, kajti znano je, da so glivice globoko v živih tkivih povsem nepredvidljive.
Torej se želi poudariti, da kandida brez nadaljnjega (a) ne ogroža le vezivnih tkiv, temveč (b) da zajedavska kandida, ko enkrat prodre globoko v telesna tkiva, močno zdravstveno ogroža celotno telo.
Kar zadeva točko (a), si je težko predstavljati, da drobnoživka, ki se lahko prilagodi vsaki gostiteljevi podlagi, v njej ne more najti snovi, ki ji omogočajo obstoj in bohotenje v človekovem telesu; zato je tudi tvegano domnevati, da je človeško telo vedno in povsem odporno na glivične zajedavce.
In za konec, bilo bi neodgovorno in vzvišeno domnevati, da se telo ne poskuša braniti pred glivicami – ki je najbolj nevarna in napadalna drobnoživka, kar jih je v naravi – kadar ga tak glivični zajedavec bolezensko ogroža. Potemtakem je na podlagi zgornjih spoznanj nujno treba priznati, da so glivice zdravstveno izjemno nevarne drobnoživke, ki se s svojim ustrojem in tudi biokemično zlahka prilagajajo življenjskim pogojem v gostiteljevem telesu.
Pravzaprav se širjenje glivic vse bolj stopnjuje, ko prodrejo v gostiteljeva tkiva, kjer potem kradejo vedno več hranil, tkiva postajajo vse bolj in bolj otopela, njihova samoobrambna sposobnost pa vse bolj slabi. Zato ni odveč na kratko premisliti, kaj »dobročudna novotvorba« pomeni v bolezenskem oziru in med kakšne bolezni jo je treba uvrščati. To je stalno vprašanje v splošni patologiji, a je v resnici največkrat prehitro odrinjeno na stran in spregledano, ker navadno ne povzroča ne skrbi ne težav. Gre za podcenjeno sivo liso, ki se le redkokdaj obravnava nanovo in razumsko.
Če se dobročudni tumor ne more obravnavati kot rakav, prav nič ne škodi, če se z nozološkega stališča pravilno bolezensko razvrsti. Če pa se meni nasprotno, da je namreč dobročudna novotvorba bolezenska, je nujno treba proučiti njeno neškodljivost za celotno telo in ugotoviti, zakaj je tako.
Pravzaprav je očitno, da se v tem primeru domneva, da telo novotvorbo samo uničuje, kajti če postopno lahko raste, lahko povzroča skrajno nepredvidljive dodatne težave. Če pa se domneva nasprotno, da gre namreč za glivice, je skrivnostnost njihove nerakavosti ali rakavosti povsem odveč, ker tudi za nerakave novotvorbe potem velja enaka razvojna etiologija kot za rakave.
Rakova dobročudnost ali zločudnost je pravzaprav odvisna od sposobnosti tkiva, kjer se novotvorba nahaja, da lahko zamehuri glivične celice in s tem prepreči njihovo nadaljnje bohotenje. To se zgodi takrat, ko je več plemenitejšega tkiva kot vezivnega.
Kadar se novotvorba nahaja med ogroženim plemenitim tkivom in nemočnim vezivnim tkivom, postane plemenitejši vezivni ustroj (zlasti žleze) prenosno sredstvo, ki ga napadalne glivice skoraj ne morejo ogroziti, ker se lahko brani na tak ali drugačen način. V takih razmerah nastane dobročudni tumor, kajti žlezno vezivno tkivo se pred zajedavci uspešno brani s pospešenim razmnoževanjem zajezitvenega celičnega tkiva.
Pljuča in želodec, kjer ni nobenih žlez, pa se kot glavni napadeni organ komaj lahko branijo pred zajedavskimi glivicami, zato so jim prepuščeni na milost in nemilost. Razen tega velja omeniti, da številne vrste glivičnih zajedavcev ne povzročajo niti rakavih niti nerakavih tumorjev, temveč posebno vrsto nerakavega tumorja (skupek posebne vrste izrojenih celic), kakršni nastajajo v nekaterih organih ali vsetelesnih sklopih, kjer ni nobenih posebnih žleznih ustrojev, pa glivice kljub temu napadajo njihova vezivna tkiva, vendar v omejenem obsegu.
Če se dopusti možnost, da gre pri multipli sklerozi, amiotrofični lateralni sklerozi, luskavici, nastajanju vozličev v koži ali pod njo in pri drugih podobnih boleznih pravzaprav za prostorsko bohotenje zajedavskih glivic, ki pa je omejeno na anatomsko obliko prizadetih tkiv, se torej glivice v njih lahko širijo le vzdolžno.
Ob upoštevanju obrambne neodzivnosti določenega posameznika, ki je v nekaterih primerih nujen predpogoj za razvoj novotvorbe, se lahko reče, da v primeru človekovega telesa obstajajo notranji ali zunanji dejavniki, ki zmanjšujejo zdravost telesa, organa ali tkiva, torej se v njih lahko razvije rak. Ne gre toliko za njihovo nagnjenost k samopoškodovanju, temveč bolj za splošne lastnosti tkiv, ki omogočajo uspevanje glivic (tj. novotvorbe).
Torej sodobna onkologija, ki vidi povzročitelja raka v celi vrsti vzrokov, med drugim v strupenih snoveh, izrojenih genih, neodpornosti, umsko-duševnih, zemljepisnih, nravnih, družbenih in drugih dejavnikih, lahko pravilno bolezensko razvršča tumorje le ob upoštevanju glivičnih okužb, škodljive zunanje prvine pa se le aritmetično in časovno seštevajo ter olajšujejo napad na telo od zunaj.
Teoretična dokazanost istovetnosti glivic in novotvorb pa seveda porodi celo vrsto vprašanj o sodobnem zdravljenju raka (brez upoštevanja referenčnega kazalnika) in protiglivičnih terapijah (ki potekajo le površinsko). Torej kako naj se danes najprimerneje zdravijo rakavi bolniki, če se ve, da veljavno onkološko zdravljenje zaradi svoje neučinkovitosti ni sprejemljivo in le začasno lahko izboljša stanje, večinoma pa škoduje?
Uspešnost kirurške odstranitve rakave novotvorbe je znatno zmanjšana z glivičnega stališča, ker se po takem posegu glivice izredno hitro razširijo po telesu in se glivični micelij še globlje zažre v telesna tkiva. Kirurška odstranitev tumorja je uspešna le, če se z operacijo odstrani celotna glivična kolonija (kar je največkrat možno le, če se novotvorba zamehuri; toda v takem primeru gre za nerakav tumor).
Kemoterapija in rentgensko obsevanje skoraj brez izjeme bolj škodita kot koristita – ne učinkujeta po predvidevanjih, obenem pa sta zelo strupena in škodujeta telesnim tkivom, kar po zadnjih raziskavah bolj še povečuje napadalnost glivičnih zajedavcev.
Usmerjeno protiglivično, protitumorsko zdravljenje pa, nasprotno, ohranja vezivna tkivo, uničuje glivice in tudi njihov nadaljnji razplod. Verjetno je glivice v človeškem telesu možno povsem uničiti le z napadom vseh njihovih pojavnih oblik in sicer tako, da se ogrozi njihovo prehranjevanje.
Potemtakem je prvi ukrep okrepiti bolnikovo telo na naraven način (s prehrano, napitki, uravnavanjem življenjskega ritma in vseh življenjsko neobhodnih telesnih funkcij), ki že sami po sebi izboljšujejo bolnikovo telesno odpornost.
Ker še niso na voljo primerna farmacevtska zdravila, si je treba pomagati s protiglivičnimi snovmi, ki se lahko povsem razpršijo in so potemtakem učinkovite, velja razmisliti o uporabi sode bikarbone, ki se zelo obnese pri uničevanju kandide (to dokazuje zdravljenje ustne kandidoze pri dojenčkih). To se sklada z dejstvom, da se kandida lahko pospešeno množi le v kislem okolju.
Potemtakem je teoretično možno, da se rakave novotvorbe lahko uspešno odpravljajo, če pridejo v neposreden stik z zadostno koncentracijo sode bikarbone. To potrjujejo ozdravitve številnih vrstah tumorjev, recimo v širokem črevu, jetrih – ter zlasti v želodcu in pljučih; v želodcu se začne tumor hitro zmanjševati, ker se anatomsko nahaja »na površju«, v pljučih pa zato, ker se soda bikarbona zelo dobro razprši po vseh pljučnih mešičkih, obenem pa izboljšuje bolnikovo sposobnost okrevanja.
Na podoben način sem nekaterim rakavim bolnikom povsem odpravil tumor (v zadnjih 15 letih približno 30), da so povsem izginili vsi simptomi rakavosti, prej rakavi organi pa so spet zdravo delovali. Navajam poročila za sedmerico rakavih bolnikov, med katerimi so nekateri po ozdravitvi živeli še več kot 10 let.
Velja poudariti, da predstavljeni primeri le nakazujejo možen nov način dojemanja zapletenih medicinskih težav, zlasti onkoloških. Ker je število opisani ozdravitev zelo majhno, je jasno, da pomanjkanje dokumentacije odraža togost pravoverne preskusne metodologije; in manjkajo mi temeljni dokazni podatki, s katerimi bi lahko podkrepil svojo domnevo o ozdravljivosti raka, ker je od ozdravitev minilo že veliko časa.
V nadaljevanju bom navedel osebne, kulturne in poklicne razloge, zaradi katerih sem prekinil študij in zdravljenje rakavih bolnikov (tj. dokler nisem pred dvema ali tremi leti spet začel zdraviti rakave bolnike). Vendar pa sem prepričan, da se sme pudariti pomebno dejstvo, da so nekateri rakavi bolniki živeli še mnogo let po ozdravitvi, v čemer se razlikujejo od rakavih bolnikov, ki so bili zdravljeni s splošno uveljavljenimi, smrtonosnimi oblikami zdravljenja. To je zlasti pomembno, ker so opisane ozdravitve posledica novega dojemanja raka, kar je v nasprotju z dosežki službene onkologije in tudi številnih nešolskih zvrsti zdravilstva, ki še vedno tipajo v temi; in ker novo dojemanje raka temelji na temeljitem poznavanju njegovega povzročitelja – glivic – torej na domnevi, ki jo je treba še dokazati in potrditi pravilnost dokaznih ugotovitev.
Morda se kdo sprašuje, zakaj tu spodaj ne navajam bolj nedavnih primerov ozdravitev. Zato ker od slednjih ozdravitev še ni minilo dovolj čas, da bi z dolgoročnim dobrim počutjem ozdravljencev lahko dokazal pravilnost svojega pristopa. Pomembno je poudariti tudi dejstvo, da je dandanes zelo težko zbrati veliko število uspešnih ozdravitev, ker ni enostavno dobiti velikega števila rakavih bolnikov – večinoma jih obravnava službeno zdravstvo in jih napotuje na službeno odobreno onkološko zdravljenje, čeprav številni primeri že dokazujejo njihovo neuspešnost ali smrtonosnost.
Menim, da je ob upoštevanju zgornjega, koristno opisati sledeče zdravstvene primere:
1. primer: 70-letni ženski je bil diagnosticiran želodčni adenokarcinom, ki so ga potrdile tudi splošno priznane onkološke preiskave (beljakovinska TAK-1-protitelesa, pregled vzorca živega tkiva ipd.). Bolnica se je dva dneva pred predvidenim datumom operacije odločila poskusiti z manj krvavim načinom zdravljenja in zapustila bolnišnico.
Predpisal sem ji enomesečno jemanje sode bikarbone (eno čajno žličko sode s kozarcem vode), kar je zaužila pol ure pred zajtrkom (torej na tešče), da je soda lahko najmočneje zdravilno delovala.
Po dveh mesecih so se vrednosti delovanja bolničinega želodca spet normalizirale, pri čemer so se bolezenski znaki, značilni za rakave novotvorbe – pomanjkanje teka, prebavne težave, utrujenost, onesveščanje zaradi oslabelosti idr. – najprej začeli umirjati, na koncu pa povsem izginili.
Endoskopska preiskava čez leto dni po začetku zdravljenja je potrdila, da je rakava novotvorba povsem izginila in bolnica se je odpovedala vsem nadaljnjim preiskavam.
Ozdravljenka je živa še danes, tj. 15 let po zdravljenju.
2. primer: Pri 67-letnemu bolniku, ki je dolgo časa trpel zaradi želodčnih razjed, je bil ugotovljen rak na želodcu in predlagana mu je bila gastrektomija.
Bolnik je bil prepričan, da je rak le močno zaostrena želodčna razjeda, in, z željo izogniti se operaciji, je začel iskati nadomestno zdravljenje. Zato se je odločil za zdravljenje s sodo bikarbono, kakor je opisano v 1. primeru. Po nekaj mesecih zdravljenja so novotvorbni bolezenski znaki izginili.
V obdobju približno leta in pol, ko ni bil opravljen noben kontrolni pregled, so se obnovili bolezenski znaki in ponovilo se je že opisano zdravljenje. Želodec si je hitro obnovil zdravo delovanje in je ostal zdrav približno osem let, ko je bil stik z zdravljencem dokončno prekinjen.
3. primer: Laboratorijski pregled endoskopsko odvzetega vzorca je pri 58-letnem bolniku pokazal želodčni karcinom.
Bolnik se ni hotel zdraviti z običajnimi medicinskimi terapijami in se je odločil poskusiti s podobnim načinom zdravljenja, ki je opisan v predhodnih dveh primerih. Zdravljenje je za približno tri leta uredilo vse želodčne funkcije in odpravilo vse bolezenske znake, takrat pa je ozdravljenec opustil vsakršno nadaljnjo kontrolo.
4. primer: Septembra 1983 je bilo pri 71-letnem bolniku, po pregledu v bolnišnici, ugotovljeno močno hujšanje, ko je v razdobju nekaj mesecev izgubil približno 15 kilogramov mišične mase.
Ko je bolnik izvedel, da ima želodčnega raka in je odklonil kombinirano onkološko zdravljenje, je bilo o bolnikovem stanju obveščeno sorodstvo. Tudi sorodnikom je bilo povedano, da je za že zelo oslabelega bolnika veljavna onkološka terapija zahtevna in tvegana.
Njegova soproga se je odločila zavrniti običajno onkološko terapijo, odpeljala je soproga domov in mu predlagala »neboleče« zdravljenje s pecilno sodo, ki jo je jemal v manjših odmerkih, kot pa je opisano v predhodnih primerih. Povrnil se mu je tek in želodec je začel spet zadovoljivo prebavljati hrano.
Ozdravljenec si osem mesecev ni mogel obnoviti izgubljene mišične mase, potem pa se mu je začela obnavljati. V približno 2 letih si jo je skoraj v celoti obnovil, obenem pa se mu je izboljšalo splošno zdravstveno stanje.
5. primer: Pri 51-letnem bolniku je bil konec 1983 diagnosticiran bronhialni karcinom v spodnjem delu desnega pljučnega krila, kar so potrdile tudi običajne onkološke preiskave (vrednosti beljakovinskih protiteles TAK-1 so bile izražene, medtem ko je bila bronhialna sedimentacija negativna). Predlagana mu je bila operacija.
Bolnikova družina se je odločila počakati z operacijo in poskusiti zdravljenje s sodo bikarbono.
Leto in pol po zdravljenju je šel zdravljenec na rentgensko slikanje. V tem obdobju ni izkašljeval krvi, kar se je bilo pojavljalo na začetku bolezni. Rentgenske slike so pokazale, da v levem spodnjem pljučnem krilu še vedno obstaja grudasta tvarina, vendar je bila manjša, njen obris pa izrazitejši.
6. primer: Pri 48-letniku je bil ugotovljen tumor v srednjem pljučnem režnju, kar so potrdile tudi vse onkološke preiskave; bolnik je bil uvrščen na čakalni seznam za operacijo v začetku 1983. Naključno se je ugotovilo, da operativni poseg verjetno ne bo mogel odstraniti celotne novotvorbe, ker je bila prevelika.
Bolnik se je, kljub nasprotovanju zdravnikov, odločil zapustiti bolnišnice in odšel domov; prišlo je celo tako daleč, da so ga zdravniki potem še več mesecev iskali. Bolnik se je potem odločil za zdravljenje s sodo bikarbono, ki ga je toliko ozdravila, da je spet lahko normalno dihal in živel.
Čez devet mesecev so rentgenske slike pokazale, da je rakava novotvorba izginila, na njenem mestu pa je ostala vidna le komaj zaznavna prečna črta, ki se je vlekla do dna srednjega pljučnega režnja, kar je bilo ovrednoteno kot brazgotina, ki je ostala po zdravljenju.
Ozdravljenec je še danes živ.
7. primer: 55-letniku je v danki leta 1981 zrasla novotvorba, ki sta jo potrjevala težko opravljanje velike potrebe in krvavenje, potrdil pa jo je tudi endooskopski pregled danke. Zdravnik je predlagal izrez rakavega dela danke in plastično operacijo izrezanega dela zadnjika. Bolnik se je hotel ogniti opisanemu operativnemu iznakaženju, zato se je odločil za lokalno zdravljenje z bikarbono, ki je obsegalo izpiranje zadnjika z visoko koncentriranim klistirjem – 8 čajnih žličk na liter vode.
Tri leta po ozdravitvi je bil ozdravljenec še vedno živ.
Pomembni poudarki
Po teoretični razlagi raka in kratki predstavitvi zdravstvenih primerov ne bo odveč, če samokritično razčlenim konkretne novosti v proučevanju bolezenskih novotvorb.
Če se predlagano zdravljenje podrobneje prouči, se lahko ugotovi, da gre za domišljeno novost, ki si, ne glede na dejansko učinkovitost, zasluži teoretično razlago. Prvič, pod vprašaj postavlja veljavno terapevtsko metodologijo, zlasti njene predpostavke. Drugič, nudi povsem določen zdravilski postopek, ki nadomešča kopico ugibanj in stališč, ki se sicer ponujajo kot zelo utemeljene, v resnici pa so si zelo podobni, torej ne učinkujejo.
Že določitev enega samega resničnega povzročitelja raka bi, kljub možni splošni nedorečenosti, pomeni velik napredek, nujno potreben za odpravo stopicanja na mestu, zato medicinsko ukrepanje zaradi pomanjkanja spodbudnih izsledkov vse prevečkrat temelji na dobri veri, da bo morda pomagalo, manjka pa gotovost.
Če se torej prizna, da lahko nov, še ne uveljavljen način zdravljenja nekaterim bolnikom – v vsakem oziru – bolj koristi kot veljavne službene terapije in ker spodbudni izidi novega načina zdravljenja potrjujejo njegovo uspešnost, bi nas to moralo spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju in se obenem vzdržati pokroviteljskih pripombe, ki nikomur ne koristijo in le zavirajo napredek.
Torej je smiselno razpravljati o tem, ali je ali ni soda bikarbona dejansko zaslužna za ozdravitve ali pa jih je treba bolj kot sodi bikarboni pripisati spodbudnim okoliščinam v času zdravljenja, neznanim živčno-duševnim dejavnikom ali pa nečemu povsem neznanemu. V nobenem primeru pa ni sporno dejstvo, da so nekateri rakavi bolniki, ki so se bili odrekli veljavni onkološki terapiji, ozdraveli in spet zaživeli normalno brez trpljenja in pohabljanja svojega telesa.
Zato je upravičeno zahtevati iskanje zdravilskih rešitev, ki se skladajo s Hipokratovo zapovedjo, da zdravnik predvsem ne sme škodovati bolniku; to bi moralo zadoščati in spodbuditi ponovno ovrednotenje sodobne onkološke terapije, ki bolniku zaenkrat in brez vsakršnega dvoma jamči samo trpljenje.
Nekaj je gotovo: dandanes (zaradi splošne preplašenosti in ker smo žrtev »tumorskega sindroma«) ne bi smeli več dovoljevati klanja bolnikov zgolj v imenu »sočutne« dolžnosti pomagati in dovoliti, da se bolnemu pomaga, če tako ravnanje ne temelji na dobrem poznavanju povzročitelja raka.
Če se za trenutek privzame drugačno, novo izhodišče o vzroku rakotvornosti, da jo domnevno povzroča nebrzdano bohotenje glivic, se človek kar zgrozi ob spoznanju, kako nevedno se službena medicina loteva zadeve – s hudim orožjem, ki uničuje telo, raka pa napada skrajno površno – kar medicina brez sramu celo zagovarja.
Morda kdo ugovarja takim očitkom z utemeljitvijo, da so napake neizogibna cena reševanja človeških življenj. Toda kadar je trpljenje preveliko, število »službeno sprejemljivih« smrtnih izidov zdravljenja pa presega število ozdravitev (ki so po vsem sodeč naključne ali se pripisujejo dejavnikom, ki niso povezani z opravljenimi onkološkimi terapijami), potem ni več sprejemljivo medicinsko ravnanje, ki poskuša zdraviti raka, ne glede na število žrtev in posledično trpljenje bolnikov, ki so podvrženi takim terapijam. Tako ravnanje namreč predvsem ranjuje ljudi.
Zgornjim očitkom lahko kdo osporava s trditivjo, da so veljavne onkološke terapije zaslužne za kar nekaj ozdravitev in da je odstotek ozdravitev rakavih tumorjev visok. Ni težko ugotoviti, da tovrstni podatki niso nič drugega kot reklama za onkologijo, torej prikrito zagovarjanje veljavnih onkoloških terapij, s čimer se zamegljujejo dejstva o obravnavanju tumorjev.
Če se seštejejo vsi rakavi tumorji, ki niso nikoli ozdravljeni ali pa so le redkokdaj (velja za pljučni in želodčni raka), in tumorji na meji nerakavosti (sem spada večina tumorjev na prostati, ščitnici ipd) ali pa se prištejejo še tiste ozdravitve raka, do katerih pride kljub izpostavljenosti kemoterapiji (recimo otroška levkemija), se zdi, da se namerno navajajo netočni in zavajajoči podatki, z edinim ciljem pridobiti javno podporo, ki je gotovo ne bi bilo, če bi se ob predstavljali nravno in razumsko neoporečni podatki.
Če je namreč zmanjševanje novotvorbe možno doseči le pri določenem številu tumorjev, je v preglednicah o ugotovljenih bolezenskih primerih skrajno sporno navajati podatke o pogostnosti uporabe onkoloških zdravil in pri tem zamolčati skupno število novotvorb. Kajti nepristranski podatki bi hitro razkrili nekoristnost in celo škodljivost takih terapevtikov ter omogočili iskanje drugačnih, ki bi dokazano uspešno zdravili raka.
Če se za trenutek pogleda primer otroške levkemije, se sorazmerna pogostnost ozdravitev lahko pripiše dejavnikom, ki niso povezani z veljavnimi onkološkimi terapijami. Take ozdravitve so namreč povezane s splošnimi dopolnilnimi vrstami zdravljenja, ki se zlasti obnesejo pri mladih bolnikih. Ozdravitve se lahko povežejo s sposobnostjo vezivnih tkiv, da na določeni stopnji razvoja in rasti dozorevajo, kar krepi njihovo naravno odpornost, ki v zgodnejšem življenjskem obdobju ni zadoščala za ozdravitev.
Pravzaprav medicina celo ugotavlja, da se nekatere bolezni pozdravijo same od sebe, brez znanega razloga, kar pa je lahko povezano s telesnim zorenjem.
Iz onkoloških podatkov o glivičavosti so znani primeri bolnikov z luskavico in kakšno ponavljajočo se ali kronično vrsto otroške mikoze, ki ni bila ozdravljiva z nobeno vrsto terapije, je nenadoma, na določeni stopnji telesnega razvoja, brez sledu povsem izginila.
Iz opisanih primerov, ki jih ni smiselno naštevati v nedogled, je jasno, da so bolezenske novotvorbe izjemno raznovrstne in zapletene. Zato vsako izključevanje ali zanikanje običajnosti ali nenavadnosti takih ozdravitev kaže na možno pomanjkanje znanstvene širine. To še zlasti velja za naše področje, ki je v veliki meri še neraziskano, zato se pri njegovem raziskovanju ni možno oslanjati na veljavne norme ali izkušnje iz drugih področij.
Kadarkoli se obravnava področje, ki vsebuje polno prostemu očesu nevidnih in mikroskopsko skrajno majhnih prvin, je vsakršno sklepanje na podlagi znane, z očmi zaznavne resničnosti zelo tvegano. Tako sklepanje lahko ustvarja izmišljotine, ki so pogubne za življenje.
Ne le, da sodobni medicini primanjkuje meril za razlago obravnavanih pojavov, temveč uporablja tudi nevarne metodološke pristope, ki so nesmiselni in škodljivi – čeprav se uporabljajo dobronamerno – zato se je včasih treba zanesti na človečnost in zdrav razum. Obenem pa je treba skrbno, brez predsodkov in trezno upoštevati vsako napredno domnevo ali stališče, ki omogoča uspešnejše spopadanje s pošastjo, tj. tumorji.
Zato izkoriščam to priložnost, da se zahvalim vsem, ki se zavedajo škodljivosti veljavnih onkoloških postopkov in si prizadevajo najti nadomestne rešitve.
Mednje spadajo Di Bella, Gavallo in drugi, ki so sicer sokrivi, ker uporabljajo ista pogubna načela kot sodobna medicina (torej razmišljajo preveč ukalupljeno), a jih pri iskanju boljših rešitev vodi zdrava pamet, ko si z uporabo manj bolečih vrst zdravljenja prizadevajo zmanjšati trpljenje rakavih bolnikov, tako da so v nekaterih primerih uspeli ozdraviti tumorje, čeprav ne poznajo resničnega vzroka raka.
Zato je nujno potrebno domisliti nove vrste onkološkega poskusnega zdravljenja, ki se korenito razlikujejo od veljavne prakse, pri čemer je treba v epidemiološke, etiološke, patološke in bolnišnične raziskave vključiti nova spoznanja o drobnoživkah in glivicah, kar bo verjetno pripeljalo do že navedenega zaključka: novotvorbe povzroča glivica in sicer candida albicans.
Morda se bo odkrilo, da glivice ne povzročajo le tumorjev temveč tudi večino kroničnih bolezni izrojevanja, kar bi pomenilo velik napredek, ki bi korenito spremenil medicinsko razmišljanje, zelo podaljšal pričakovano življenjsko dobo in izboljšal splošne življenjske pogoje. Takšno spoznanje bo morda razkrilo tudi glivično-zajedavski vzrok bolezni vezivnih tkiv, multiple skleroze, luskavice, nekaterih vrst epilepsije, sladkorne bolezni pri odraslih idr.
Za konec velja poudariti, da se je svet glivic – ki so med vsemi znanimi najzapletenejše in najbolj škodljive drobnoživke – do zdaj vse prepogosto prezrl in zanemarjal, zato upam, da bo moj prispevek na tem področju prispeval k osveščanju o nevarnosti glivic, da se sredstva za zdravstvo ne bodo izgubljala za raziskovanje slepih ulic, temveč za spopad z resničnim sovražnikom človeštva: z viri kužnosti, ki se nahajajo v zunanjem okolju.
Opombe:
1) Feyerabend P. K., Contro il metodo (Proti metodi), Milano, 1994; 26. str.
2) Verona O., Il vasto mondo dei funghi (Kraljestvo glivic), Bologna, 1985; 1. str.
3) ibid, 2. str.
4) Rambelli A., Fondamenti di micologia (Temelji vede o glivicah), Bologna, 1981; 35. str.
5) ibid.
6) ibid, 28. str.
7) Verona O., navedba s 5. str.
8) Rambelli A., navedba z 31. str.
9) ibid, 28. str.
10) ibid, 29. str.
11) ibid, 266. str.
12) ibid, 273. str.
