Zdravstvo po svetu pravzaprav temelji na farmakoterapiji, ki primernost vsake novosti dokazuje in jamči s preskusi, ki so nujno potrebni. Vendar je nekaj narobe z raziskovalnimi ustanovami, kajti vse, brez izjeme, sčasoma postanejo sestavni del kriminalne mreže.
Jasno je, da odkloni, ki jih predstavlja t. i. nedovoljeno znanstveno ravnanje, pričajo o vsiljevanju mišljenja, torej tudi o uzakonjenm zatiranju svobodomiselnosti.
Einstein je izjavil: 'Da bi se odpravila težava, je treba spremeniti miselnost, ki jo je porodila.'
Vendar se danes vsak, ki razmišlja drugače, zlasti o raku, obravnava kot izobčenec, kajti resnost težave zahteva stalno budnost (to je službeno stališče) in varovanje pred novimi zamislimi. Na eni strani razsaja službena onkologija, ki je odpovedala, na drugi strani pa izobčenci iščejo rešitve, po katerih hlepi cel svet.
Skregano s pametjo pa je dejstvo, da tisti, ki so odpovedali, posedujejo moč in s pristankom oblasti zatirajo iskalce izvirnih rešitev. Da bi se laže dojela smešna grozljivost obstoječega stanja, je treba razložiti nekaj zadev.
Prvič, ovira se razvoj znanja: V sodobni filozofiji znanosti že več let prevladuje zmeda, ki se kaže v nenačelnem sprejemanju vsega, kar domnevno omogoča razvoj znanja, vendar pa se v glavnem svari, da se ne smejo zaobiti zakoličeni in splošno sprejeti metodološki postopki, zlasti kadar gre za nerazložljivo težavo, imenovano 'nerešljiva uganka' (recimo rak).
V tej luči so se v minulem stoletju osporavala vsa filozofska stališča o znanosti, recimo Popperjeva teorija potvarjanja resnice, Kuhnova teorija preobratov v znanosti ali Lakatoševi raziskovalni programi, ker se je trdilo, da preveč ukalupljajo in potemtakem omejujejo resničen znanstveni napredek.
Naprej: če se hočejo dojeti pravila, ki veljajo v filozofiji znanosti, se naleti na prepreke, ki onemogočajo razvoj znanja; to so zlasti gospodarske in družbene omejitve.
Povedano drugače, znanje ali, bolje rečeno, znanstvena svoboda je odvisna predvsem od gospodarsko-gmotnih možnosti in veljavne zakonodaje: namreč, raziskovanje je možno, če je na voljo dovolj denarnih sredstev in če veljavna zakonodaja dovoljuje raziskave. Zato je vsak, ki se upre tej gospodarsko-politični logiki, ki jo tvorijo t. i. zakonsko dovoljeni raziskovalni postopki, označen za krivoverca ali pa ostaja izven njihovih okvirov. Kako je mogoče, da se najplodnejši in najiskrenejši ustvarjalci vedno spopadajo z nezakonitostjo svojega početja? Odgovor je preprost: ker se jim odrekajo sredstva in se zakonsko preganjajo.
Drugič, obstoječa ureditev znanosti ovira razvoj znanja: Šesti čut, sposobnost za neposredno dojemanje bistva brez razumskega razčlenjevanja in ustvarjalnost so lastnosti, ki pripadajo mladim in svobodomiselnim, ki navadno ne spadajo med običajne ljudi ali se ne pustijo 'ukalupljati', ker razmišljajo izven uradno veljavnih okvirov.
Bilo bi zelo lepo in koristilo bi vsem, če bi se nova ali prevratniška zamisel porodila ministru za zdravje, parlamentarnemu doktorju ali izjemnemu univerzitetnemu profesorju, saj bi jo hitro in zlahka uresničil, kar bi koristilo celotni družbi.
Na žalost se to ne dogaja, ker uradne ustanove navadno z nejevero gledajo na nove zamisli ali jih celo zavračajo. Recimo, mladi diplomirani zdravnik nagonsko sluti globoko resnico: kaj naj stori oz. kako naj dokaže svoje odkritje? Jasno je, da bo nejevernež ali človek z ukalupljenim pristopom odgovoril: 'Naj s preskusom dokaže veljavnost svoje teorije.'
Vendar mora za izpeljavo preskusa imeti nujno potrebno opremo ali vsaj poznati nekoga, ki mu bo omogočil uporabo take opreme; torej mora za svojo teorijo pridobiti uglednega univerzitetnega profesorja ali rektorja fakultete oziroma uglednega politika ali vplivnega cerkvenega dostojanstvenika, sicer vsaka nova zamisel ostane mrtva črka na papirju. Ob upoštevanju, da so univerzitetni profesorji vzvišeni in muhasti, da cerkvene dostojanstvenike ne zanimajo nove zamisli, politiki pa so preračunljivi in spletkarijo (to sem občutil na lastni koži), ni čudno, da se nova miselnost zlepa ne more uveljaviti in spada v področje utvar. Tako se torej ovira preskušanje novih zamisli, kar je pogubno za bolnike in družbo, kajti s tem se onemogoča vsakršna domiselnost in ustvarjalnost. Dejansko je taka ureditev sovražnik napredka, ker je prezapletena in jo obvladujejo sile, ki nimajo nobene zveze z raziskovalno žilico.
Tretjič, zaviranje novega znanja z odtegovanjem sredstev: Če reven raziskovalec ne pozna uglednih oseb ali se ne zna dobrikati, mu ne preostane nič drugega, kot da se pri preverjanju svojih raziskav v praksi zanaša nase, seveda dokler se takšno preverjanje sklada z veljavno zakonodajo. Pojavlja se še ena zapreka – gmotna. Pravzaprav si je težko predstavljati, kako bo raziskovalec, če ni industrijski ali denarni uspešnež, emir ali potomec plemstva, zaključil svoje raziskovanje povsem v skladu z veljavnimi zakoni, kajti če želi to storiti, mora, ob upoštevanju številnih stopenj (1., 2. in 3.), ki jih mora prestati kakršenkoli medicinski preizkus, iz svojega žepa založiti znatna sredstva, ki gredo običajno v milijone evrov.
Zaključek: Predpisano preizkušanje je dovoljeno le v primeru, če se spoštujejo pravila, ki ustrezajo le tistim, ki imajo gospodarsko ali politično moč, vse ostalo je prazno govoričenje. Družba bi morala ob pomoči politikov varovati najplodnejše ustvarjalce in jim omogočati svobodno preskušanje njihovih zamilsi. V resnici pa današnja družba pod pretvezo, da ščiti vse državljane enako, ščiti le koristi najvplivnejših in najmočnejših in sicer na škodo bolnikov. Tudi zgodovina uči, da je bil pokroviteljski odnos vladarjev do svojih nevednih podanikov vedno le krinka za uresničevanje njihovih nečednih poslov.
