Pred sto leti je za rakom umrl vsak 100. človek, danes umre vsak tretji.
Predvideva se, da bo čez nekaj za rakom umrl že vsak drugi človek.
Vsako leto na vsem svetu zboli 2 milijona ljudi zaradi raka na prebavilih, od tega jih 1,8 milijona umre, torej je smrtnost 90%-na; podatek velja večino vrst tumorjev na prebavilih, ki za nesporno rakavi (recimo na požiralniku, želodcu, jetrih in trebušni slinavki). Smrtnost pljučnega raka se ne spreminja, je vedno 90%-na, enako pa velja tudi za vse ostale vrste raka, za katere obstajajo nesporni podatki.
Rak je največja medicinska uganka ne le zaradi svoje razširjenosti, temveč predvsem zaradi dolge vrste bolezenskih znakov, ki jih povzroča zlasti napredovala oblika raka, in ker hudo duševno izčrpava bolnika kot tudi njegove bližnje.
Ni naključje, da je ameriški predsednik Richard Nixon daljnega 1971 napovedal pravo vojno tej »bolezni stoletja«. Od takrat se je za boj proti tej bolezni po vsem svetu porabilo že nepredstavljivo veliko denarnih sredstev, znanstvenih zmogljivosti in kadrov, pa vendar so dosežki – skrivanje ni smiselno – porazni. Razen vedno novih in novih prizadevanj, ponavljanja obljub in menda čudežnih nedavnih odkritij, komaj kaj od naštetega nudi oprijemljivo upanje; še vedno ni ugotovljeno, kaj povzroča raka.
Rak ostaja medicinska mora. Ta neizprosna bolezen vsako leto terja milijone človeških življenj, kot da jih je potegnilo v vrtinec bolečin in smrti, iz katerega se skoraj nihče ne reši. Rak je velikanski Damoklejev meč, strašno maščevalni bog preživele družbene ureditve, kjer morajo nemočni državljani brez možnosti ugovora pristati, da za njihovo zdravje skrbijo ljudje, ki jih spravljajo na beraško palico, skrb za ozdravitev svojih bolezni pa so prisiljeni zaupati ljudem, ki si ne zaslužijo zaupanja – brezobzirnim poslovnežem, ki načelujejo tej piramidi pokvarjencev.
