Če ni bila operirana, se rašča lahko najprej poskusi zdraviti skozi kateter v sečnici, da se sodina raztopina razširi po prostatnih izvodilih v vse njene režnje. Obenem se lahko skozi zadnjično odprtino v tkivo ob prostati vbrizgava sodina raztopina tudi z dolgo iglo, kakršna se uporablja pri amniocentezi.
Kadar se po operativni odstranitvi rašče rak ponovi in ga ni možno zdraviti, kot je opisano zgoraj, se sodina raztopina daje naravnost v sramnično arterijo in sicer najprej 6 dni, 6 dni premora, potem 7 dni, 7 dni premora, in nato še 8 dni; tako zdravljenje se na splošno zelo obnese.
Kadar se je rak razširil v medenično votlino, se lahko na enak način zdravi rak potrebušnice (peritoneja), torej z vsaditvijo katetra v trebuh blizu rakave rašče.
Pri možnem raztrosu raka v kosti pa je potrebno povsem drugačno zdravljenje, ki je odvisno od števila rakavih rašč in kje se nahajajo.
Če rašče niso številne, je smiselna kratkotrajno lokalno rentgensko obsevanje vsake rašče, ki naj mu vsakič sledi intravensko dajanje 500 cm3 sodine raztopine, da se preprečita nadaljnje množenje in razsev glivic.
Z vsakim obsevanjem, ki uničuje rakavo raščo, pa se obenem uniči tudi nekaj tkiva okrog nje. Preživele glivične celice potem izkoristijo razkrajajoče celice uničenega tkiva za svoje hranjenje in preživetje.
Zato se rentgensko obsevanje, laserska kirurgija oziroma vročinsko izrezovanje rašč na splošno ne obnesejo, ker za sabo puščajo glivične celice, ki se po končanem obsevanju oz. posegu hitro množijo naprej na obrobju zdravljenega območja. Da je to res, trdim zato, ker sem, zlasti v prvih letih razvijanja svoje metode zdravljenja, temeljito proučil obnašanje glivičnih kolonij. Epitelne tumorje sem skušal, skupaj s precejšnjim delom okoliškega tkiva, celo sežgati z razbeljenimi kirurškimi instrumenti, vedar je bilo vse zaman. Že po 10-20 minutah po posegu sem opazil, da so se glivične celice na obrobju ožganega tkiva množile hitreje kot kdajkoli dotlej.
