Ali je zdravljenje s sodo bikarbono smiselno, je odvisno od dvojega: od velikosti rašče in globine njene zajedenosti v črevesni steni.
Kadar se celotna novotvorba – ne glede na njeno obliko – nahaja v svetlini čreva, se najbolj obnese kolonoskopsko zdravljenje, tj. dajanje 15–20 dag sode bikarbone v dveh litrih mlačne vode, s čimer se lahko doseže celo prehod širokega čreva v ozko.
Tudi kadar se rašča že v nekaj dneh znatno zmanjša, je priporočljivo ponoviti kolonoskopsko zdravljenje sedem- do devetkrat v treh do štirih tednih, s tem da si morajo prvi krogi zdravljenja slediti skoraj brez presledka, če naj učinkujejo takoj, zadnji krogi zdravljenja pa utrjujejo stanje.
Ločeno je treba zdraviti tudi organe, ki se dotikajo črevesne stene, če se je rak razširil nanje, ali istočasen pojav jetrnega raka.
Med zdravljenjem s sodo bikarbono ali po njem se lahko občasno pojavlja driska, vendar zaradi nje ni treba prekiniti zdravljenja; v najslabšem primeru naj se za nekaj dni prekine.
Če tumor še ni zelo velik, torej če še ne zapolnjuje celotne črevne svetline, se zelo obnese endoskopsko zdravljenje in rašča se hitro skrči.
V izjemnem primeru ali kadar se rakav tumor istočasno pojavi še kje drugje v črevesu, torej naprej od prve rašče, in je zelo težko dosegljiva, jo je treba kirurško izrezati, da se ohrani prehodnost črevesa do zadnjične odprtine.
To se opravi z lateralno ali polno kirurško anastomozo ohranjenih delov širokega črevesa, pooperativno pa se črevo drenira in se lokalno daje sodina raztopina, da se prepreči možna ponovitev raka v črevesu ali jetrih.
Kadar je tkivo na mestih zabrazgotinjenja bolj ranljivo, kjer se ne odziva na zdravljenje, ali pa so zaradi strupenosti sredstva za omrtvičenje (anestetika) prizadeta jetra, dajanje sodine raztopine prepreči ponovno množenje glivic, ki sicer skoraj vedno obnovi rakavost črevesa in ni ozdravljiov. V takem primeru je treba uporabiti enako zdravljenje kot pri raku potrebušnice.
