Želodčni tumor se zdravi najlaže, ker je dosegljiv skozi usta. Bolniki, ki sem jih zdravil pred 20 leti, so še dolgo po ozdravitvi živeli brez kakršnekoli okrnjenosti želodca. Nekateri so še vedno živi, med drugim tudi sorodnik.
Odmerek in dajanje: 15 dni se zjutraj na tešče spije v kozarcu vode razmešana čajna žlička sode bikarbone in sicer pol ure pred zajtrkom; enako se stori tudi pred večerjo; nato se naslednjih 30 dni spije odmerek le zjutraj, pri tem pa se poskrbi, da bolnik po zaužitju zavzame vse položaje (se nagne nazaj, na stran in naprej), da sodina raztopina oblije celotno želodčno sluznico.
Včasih se zgodi, da dvakratno jemanje odmerek na dan povzroči drisko, toda težava se odpravi, če se opusti večerni odmerek.
Na splošno kri v blatu izgine po 5 do 10 dnevih, prebava se začne urejati in občutek težkosti izginjati, bolnik pa se začne ponovno rediti.
Celotno zdravljenje je dokaj preprosto, če se je novotvorba – celo kadar je velika – razrasla le v želodčni steni in okolišnjem mezgovnem tkivu.
Kadar pa se želodčni tumor vidno razširi na ostale dele želodca – zlasti na vezivna tkiva – se zelo težko izkorenini, ker ni v celoti dosegljiv.
Pravzaprav kolonije glivic, ki jih zaužita sodina raztopina ne doseže v želodcu, postanejo jedra močnejšega množenja glivic tam, kjer jih ni moč doseči.
Postanejo oporišče preživelih glivic, ki v boju za preživetje služijo kot kemično-vzajemen zametek novih rakavih rašč in izhodišče njihovega širjenja.
Da bi bila celotna zadeva lažje razumljiva, zadošča zamisliti si veliko pajkovo mrežo z velikimi zgostki v kotičkih, ki so povezani z ravnimi vezmi in služijo tudi kot prenosnik sporočil med celicami. Kadar je napaden delec, zgostek ali velik del mreže, se preplah iz bolj ogroženih kolonij glivic razširi tudi v neogrožena področja mreže, kjer ni nobenega strupa in sproži njihovo okrepljeno samoobrambo. Razen tega se prek mrežastega celičnega omrežja sestavine celic premeščajo v neogrožena področja, da lahko zreli razmnoževalni zgostki glivic delujejo nemoteno in imajo celo čas za gensko spreminjanje in prilagoditev delovanju škodljive snovi.
Tako si razvijejo splošno odpornost na zdravila in druge spojine, s sodo bikarbono vred – v slednjem primeru postanejo odporne na majhne odmerke sode.
Torej se pojav obrambnega sporočanja med trosi, celicami in skupki celic, čeprav so medsebojno zelo oddaljeni, pojasnjuje z njihovo naravno obrambno mrežo. S tem je tudi pojasnjeno, kako prihaja do raztrosa rakavih celic, ki niso nič drugega kot nove glivične tvorbe, ki se, potem ko so se nahranile v matični koloniji in jo zapustile, naseljujejo v nove organe.
Vendar pa se ob predpostavki, da je pajčevina široko razpredena in da se dotika mnogih organov, poraja vprašanje, zakaj se raztros raka dogaja postopno, najprej v en organ, potem v drugega itn. Razlog je postopno slabenje odpornosti tkiv na glivice – dokler tkivo ostaja neprizadeto, deluje in se brani – se glivice v njem ne morejo vkoreniniti. Ko zaradi različnih razlogov oslabi odpornost tkiva in ko bolezen doseže določeno stopnjo, ga glivice lahko napadejo in se naselijo vanj. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj pride do raztrosa raka v telesu pogosto prav zaradi medicinske terapije, ki tako oslabi tkiva, da postanejo neodporna na glivice.
Naj se vrnem k želodčnemu raku: vezivno tkivo je slabše dostopni del želodca za zdravljenje s sodo, zato je vezivno tkivo oporišče glivičnih kolonij in žarišče njihovega obnavljanja. Če so poleg vezivnega tkiva prizadeti tudi drugi organi, zlasti jetra, pa je vse skupaj še toliko težje.
Zato je treba želodčni tumor zdraviti čimprej in čimbolj odločno, da se izkorenini enkrat za vselej in preden se uspe »organizirati«. En kateter naj se vsadi ob želodcu, drugi pa v arterijo v žlički, da se sodina raztopina daje neposredno na rakavo raščo, kar ozdravi tudi zahteven zdravstveni primer.
